V času poletnih počitnic, od 22.8.2016 – 27.8.2016, nas je 12 vandrovcev odšlo na popotovanje po Hrvaški in Bosni.
Videli smo ogromno lepih stvari in neizmerno uživali na vsakem delu poti. Vse kar smo videli in doživeli si lahko preberete v počitniškem dnevniku.
POČITNIŠKI DNEVNIK
1. dan
Ljubljana – NM – Metlika – Karlovac – Slunj (180 km; 3h 17 min)
Najprej postanek v muzeju na prostem v mestecu Turanj. Razstavljeno je orožje iz zadnje vojne med letoma 1991 – 1995.
VSlunju – mestecu, nastalem na obalah rek Slunjščice in Korane – so zelo zanimive Rastoke
Predmestje Slunja, kjer se reka Slunjščica izliva v reko Korano in za sabo pušča veliko majhnih jezer, brzic in slapov. Rečejo jim tudi male Plitvice v malem. Tu je naselje majhnih mlinov.
Iz Slunjaje do Plitvičkih jezer 32 km, torej cca 38 min.
NACIONALNI PARK PLITVIČKA JEZERA
Narodni park Plitviška jezera se razprostira med bukovimi gozdovi in zavzema površino 192 km². To veličastno delo narave predstavlja eno največjih atrakcij v Evropi. Šestnajst jezer v čudovitih plavozelenih pastelnih barvah, v katerih se zrcalijo gosti gozdovi na obronkih Male Kapele in Plješivice, se v slapovih zliva drugo v drugo in ustvarja edinstveno in neponovljivo celoto. Delijo se na gornja jezera in na spodnja jezera.
Ogled Plitvičkih jezer, je trajal od tri do štiri ure. Vzeli smo pot B, kjer smo prvi del poti prepešačili, v drugem smo se čez jezero peljali z ladjico, do izhoda pa nas je odpeljal vlakec.
Iz Plitvic smo pot nadaljevali proti bosansko hrvaški meji, kjer je malo manjkalo, da nas cariniki niso obrnili nazaj proti Sloveniji. Manjkal nam je namreč seznam otrok in originalna štampiljka doma s podpisom ravnateljice. Ko so nas po dolgi pridigi spustili naprej smo pot nadaljevali proti Vrtočam, kjer smo prvič prespali.
2. dan
Vrtoče – Bosanski Petrovac – Jajce (117 km, 2h 21 min)
Jajce je mesto v osrednji BiH.V Jajce turistično slovi po čudovitem slapu, ki se nahaja v centru mesteca.
Ogledali smo si staro mestno jedro, se vzpeli na trdnjavo nad mestom in si ogledali znameniti slap v mestu.
Za nadaljevanje je bilo planirano, da si ogledamo še bosanske piramide, vendar je teta Garmin imela v Bosni kar nekaj težav in nas je pogosto usmerjala na napačne ceste. Tako smo se na poti proti Sarajevu tudi malo izgubili in ker so nas v Dječjem domu Bjelave že pričakovali, smo piramide prihranili za drugič.
Torej iz Jajca smo se z vmesnim postankom na čevapčičih odpravili direktno v Sarajevo.
Jajce – Donji Vakuf – Travnik – Kakanj – Sarajevo ( 147 km, 3h 20 min)
3. dan
Sarajevo
Najprej smo se odločili, da si ogledamoPodzemni bunker Josipa Broza-Tita, saj je odprt za oglede samo ponedeljek, sredo in petek.
Torej bunker je uradno imenovalARC – Armijska rezervna komanda, so v veliki tajnosti gradili med letoma 1953 in 1979, torej je bil dokončan le leto dni pred njegovo smrtjo. Za ogromen projekt so menda vedeli le trije ljudje, o velikopotezni gradnji se ni sanjalo niti prebivalcem Konjica. Namen bunkerja je bil, da bi v primeru jedrskega napada služil kot zatočišče za Tita, njegovo ženo Jovanko in 350 njegovih najožjih sodelavcev, torej za takratni politični vrh SFRJ.
Bunker leži v bližini mesta Konjic na desnem bregu Neretve v Bosni in Hercegovini, kar 270 metrov globoko pod goro Zlatar. Objekt se razteza na kar 25.000 kvadratnih metrih, Tito pa je v njem menda gostil visoke goste iz gibanja neuvrščenih. Pred vhodom v kompleks stojijo tri kamuflažne stavbe, ki spominjajo na počitniške hišice, zato ne dajejo niti slutiti, kakšen labirint se skriva pod njimi. Kompleks v Konjicu je stal neverjetnih 4,6 milijarde dolarjev in je bil tretja najdražja vojaška naložba nekdanje Jugoslavije: na prvem mestu je bihaško podzemno zračno oporišče, vredno 8,5 milijarde dolarjev, na drugem pa splitska Lora (5 milijard dolarjev). V bunkerju je 6.000 kvadratnih metrov bivalnih površin, premore pa tako rekoč vse – operacijske dvorane, dve veliki konferenčni sobi in številne spalnice, dodelan pa je tudi osrednji, vojaški prostor, kjer so velika štabna miza, ki je obkrožena s t. i. rdečimi telefoni in neonskimi mizami za branje vojnih zemljevidov.
Bunker je imel vse tehnične možnosti za popolno izolacijo od sveta in dejansko bi prebivalci v njem lahko preživeli šest mesecev brez stika z zunanjim svetom. Še bolj osupljivo pa je dejstvo, da je navkljub vojni vihri, ki je divjala v Bosni in Hercegovini, Titov bunker ostal praktično nedotaknjen. Leta 1979 so bunker predali v pristojnost nekdanjemu JLA, dovoljenje za vstop v prostor pa so imeli le štirje generali, piše na spletni strani občine Konjic. Leta 1992 vojska JLA-ja je objekt želela minirati, a je eksplozijo preprečil neki muslimanski vojak, ki je kot pripadnik JLA 13 let služboval v bunkerju. Prišlo je tudi do ropanja, saj so nekatere predmete srbski oficirji JLA-ja odnesli v Beograd, medtem ko so hrvaški in bošnjaški poveljniki “ostali in bunker rešili pred miniranjem,”so še zapisali na strani občine Konjic.
Tunel spasa– Sarajevski predor, znan tudi kot »sarajevski ratni tunel« je naziv za predor, ki je bil zgrajen med obleganjem Sarajeva leta 1993, izpod steze letališča Butimir. Predor je bil dolg okoli 720 m in visok okoli 1,50 m, na nekaterih delih pa do 1,80 m. Predor so imenovali kar »predor, ki ga ni«, ter je bil največja skrivnost Sarajeva. Po njegovi zaslugi je v oblegano Sarajevo prihajala hrana, orožje, cigarete in drug prepotreben material.
Baščaršija je bila zgrajena v 15.stol. in se nahaja v starem delu Sarajeva na severni obali reke Miljačke. Na sami Baščaršiji je nekaj pomembnih zgodovinskih objektov od Gazi Huusrev-begove džamije dalje. Danes je Baščaršija glavna turistična znamenitost Sarajeva, vendar je dvakrat manjša, zaradi hudega požara v 19. stol., kot je bila nekoč.
4. dan
Sarajevo – Mostar , (131 km, 2h 43 min)
Iz Sarajeva smo se začeli vzpenjati do cestnega prelaza na nadmorski višini 960 metrov, kjer smo prečkali 645 metrov dolg tunel Ivan.
Ko prečkamo tunel Ivan, smo že v severni Hercegovini. Pot se nato spusti proti Konjicu in naprej proti Mostarju.
Mostar je svoje ime dobil po čuvajih mostov, ki so se imenovali mostarji, oziroma v ednini mostar.
Stari most preko reke Neretve je bil zgrajen med leti 1557 in 1566. Most je dal izgraditi Sulejman Veličastni, arhitekt mostu pa je bil eden od najbolj talentiranih arhitektov Osmanskega cesarstva, Mimar Hajrudin. Legenda pravi, da je Hajrudin pobegnil iz Mostarja preden je bil most dokončan, ker se je bal grožnje Sulejmana Veličastnega. Ta mu je namreč zagrozil, da bo obsojen na smrt, če bi se most podrl.
Most je trdno stal 427 let, leta 1993 pa ga je porušila Hrvaška vojska. Most so obnovili leta 2004 in od takrat je zaščiten pod svetovno kulturno dediščino UNESCO.
Mostar – izvir reke Bune , 12 km; 15 min
Izvir reke Bune se nahaja samo 12 kilometrov od mesta Mostar. Reka Buna izvira izpod 200 metrov visokega klifa. Izvir je tako močan, da takoj ustvari deročo reko, pravo mojstrovino narave in spada po moči pravzaprav med najmočnejše kraške izvire v Evropi. Povprečen pretok vode na izviru znaša kar 43 m3 na sekundo, pečina iz katere se voda izliva pa je široka kar 15 m. Reka ima približno stalno temperaturo skozi celo leto in ne presega, tudi v najbolj vročem poletju, 6 stopinj celzija. Je resnično kristalno čista in bogata z rečno postrvjo. Vendar, predno reka privre v vsej svoji moči na dan, njen tok teče pod zemljo v dolžini 19 km, kar je razlog, da je voda tako zelo hladna.
Izvir reke bune – Split, ( 185 km, 2h 35 )
Od tukaj smo pot nadaljevali proti Splitu, kjer nas je čakalo prenočišče v Dječjem domu v Kaštelu.
5. dan
Po mrzlih začetnih dneh in kar nekaj prevoženih kilometrih smo si cel dan pregrevali kosti na soncu in uživali v morskih vragolijah. Zvečer smo si privoščili sladoled in sprehod ob morju. Tako smo si nabrali dovolj moči za jutrišnjo pot proti domu.
6. dan
Kaštel – Metlika – Ljubljana ( 428 km, 5h 33min)
