V soboto zjutraj smo se z mladostniki odpravili proti Gorenjski. V kombiju bi moralo sedeti pravljično število mladostnikov, vendar si je naš najmlajši član poškodoval gleženj in tako večer pred pohodom odšel domov. Ostali mladostniki so bili v »kazenskem procesu« in si tako zaslužili preživeti dan samo z vzgojitelji, v odsotnosti tehnologije. Ker sva se z vzgojiteljem dobro zavedala, kaj pomeni šest mladih na majhni površini (beri: v kombiju), sva se na to pripravila v naprej. Sestavila sva doooolg kviz Male sive celice, na koncu katerega se je obetalo sladko presenečenje. Kaj hitro sva ugotovila, da so vsi naši nameščeni zelo tekmovalni, z nizko frustracijsko toleranco. Večina je bila željnih zmage, dva mladostnika sta obupala nad težkimi vprašanji, eden pa se je strmal in ni več želel sodelovati. Po krajši pavzi in pogovoru o izzivih, smo s kvizom nadaljevali. Tako smo se zamotili dve uri, dokler nismo prispeli do naše izhodiščne točke- prelaza Ljubelj. Tam so se začela prva vzdihovanja in želja po grižljajih sendviča. Po kratkem raztegu smo se podali na pot. Kmalu smo naleteli na prvo oviro, imenovano »ne morem več«. Medtem ko sta dva mladostnika želela dokazati, v kako dobri kondiciji sta, so trije zadihano lovili njun tempo, ena mladostnica pa je bila prepričana, da je po par sto metrih dosegla svoj »limit«. Ker je skupina močna toliko, kot je močen njen najšibkejši člen, smo skupaj spodbudili in počakali mladostnico, da je ob vzgojiteljevi spodbudi zbrala moči in prispela do drugega dela skupine. Nato smo počasi nadaljevali pot do koče na Zelenici, se tam spustili po majhnem zip-line, pojedli malico, nato pa se odpravili do druge koče pri izviru Završnice, ki je bila od prve oddaljena pol ure hoda. Ko so mladostniki dojeli, da je to naš cilj, so si veselo oddahnili. Tam smo ob sončnem vremenu do konca izpeljali kviz male sive celice, podelili sladko nagrado ter se nato po zadnjih zaužitih delcih malice odpravili nazaj proti kombiju. V dolino smo prispeli hitro, pa tudi pot nazaj do Brežic v pričakovanju proste nedelje je potekala gladko.
Telefon je naštel 14.240 korakov in 10,7 km. In sijalo je sonce… neprecenljivo 🙂
