Četrtek 29. 2. 2024
Zadnji februarski dan in prvi dan naše Erasmus dogodivščine je bil sestavljen iz vrste (pre)izkušenj z letenjem in prvimi vtisi o deželi, kakor smo se namenili. Po zelo zgodnjem bujenju, le nekaj ur čez polnoč, so nam vedno bolj hodile po glavi misli: »Kaj je že rekel Almir (Harambašič, psiholog, ki nas je (brezplačno!) pripravljal na morebiten strah pred letenjem)?!! Da je letenje eno bolj varnih načinov potovanj? In kako se že diha, če ti postane malo »tesno v svoji koži«?…« Na letališču Brnik smo bili skoraj sami, tako zgodaj smo odleteli. Na letalu smo sedeli malce razdrobljeno, z Luko, ki ga je bilo malce bolj strah kot ostale, je sedela Leja. Od zadaj sem spremljala njegov pogled: pa skozi okno, pa levo in desno in pofotkat to in ono! In nič od njegove običajne klepetavosti! Razburjenost pa je kot temen oblak prav visela nad njim! Ko smo se prvič dvignili v zrak, je potihnilo vse čebljanje… in kmalu se je tudi vrnil običajen hrup. Dobro je, sem si mislila in oddahnila. Ob pristanku pa presenečenje: če je bil Luka pred vzletom pri bolj tihih, je bil zdaj med najglasnejšimi, češ kako komaj čaka, da gre spet v letalo, ker je tako dobro leteti! Nadija pa je tiho trpela prvi let, tako kot je nato še vse ostale, malo je slabo počutje pripisala še prehladu, ki je potoval z njo, ampak brez večje drame. Odlično so prvo preizkušnjo vsi prestali, sva ocenili z Lejo, ko sva si v Frankfurtu privoščili prvo kavo. Frankfurtsko letališče je ogromno, smo vsi ugotavljali, ko smo čakali nov let. In koliko različnih ljudi smo lahko opazovali. Zapolniti si čas ob toliko novih stvareh sploh ni bila težava. Nov, daljši let nas je čakal že po dveh urah… Preden smo pristali sredi popoldneva v Tromsi, smo že lahko z višine opazovali prve obrise Norveške. Tisoč in en fjord! Ob pristanku pa sta nas pričakala sneg in mraz. Z ogledom Tromse smo si skrajšali dolgo čakanje na še en let. Ogledali smo si mesto, barvite a zasnežene in poledenele ulice, da so z njimi v primerjavo ljubljanske ulice še sredi najhujše zime primerne za promenado (ker pač ne morejo Norvežani pač sproti čistiti ulic, ker je tak mraz, da še sol menda ne prime)! Šli smo v ledeni bar, kjer je bilo čisto vse iz ledu in krepkih 5 stopinj pod nulo! Takega kafiča pa še ne, smo ugotavljali. Težko je bilo doma pri skoraj 15 stopinjah pakirati rokavice in kape in šale, tu pa smo že ugotavljali, da nam bo prišlo vse to še kako prav. Ogledali smo si norveške krone (to, da če nimaš sredstev na bančni kartici in samo evre v žepu, ti na Norveškem kaj dosti ne pomaga, pa smo ugotavljali še prenekateri dan kasneje), spoznali smo prve Norvežane, zanimive so nam bile tudi njihove lesene hiše. Zvečer pa smo odleteli še do Alte. To je predzadnje letališče na tem delu severne Norveške. Let je bil sicer kratek, a prav nič prijeten, saj smo leteli skozi snežno nevihto. Veseli smo bili pristanka, a kaj ko nas je čakalo še dve uri avtobusne vožnje. Prav vsi smo vsaj del poti prespali. Okrog druge ure ponoči smo le prišli do hotela v Hammerfestu, ki je bil naš »dom« nekaj naslednjih dni. Končno smo si lahko oddahnili. Čakal nas je samo še miren spanec…
Barbara
Petek 1. 3. 2024
Z zajtrkom smo bili zelo zadovoljni, ker je bilo veliko raznolike hrane in bila je zelo okusna. Bilo je tudi nekaj norvežanskih specialitet. Nato smo se odpravili proti mladinskem centru Bootleg, kjer smo se sestali z našimi bodočimi prijatelji iz Poljske in Norveške. Kar takoj smo začeli z igrami, ki smo jih mi pripravili in bilo je zabavno in zelo zanimivo, čeprav je vse potekalo v angleščini. Po igrah smo imeli norveško kosilo. Norvežani imajo navado, da opoldne ne jedo toplega obroka, zato smo jedli sendviče. Sledila je prva delavnica – social media story telling. Potem smo imeli za izziv sestaviti video z našimi prijatelji, ki pa je moral biti malo »cringe«. Po delavnici smo se družili z igranjem VR in računalniških igric. Nato je sledila topla večerja. Po večerji smo se samo mi Slovenci odpravili lovit severni sij. Imeli smo težke razmere, ker je bilo ledeno in ker nismo imeli derez ter je bilo zelo mrzlo. Ampak severni sij smo našli! Ali je on našel nas, kdo ve. Dan se je zaključil z sestankom in počitkom.
Aljaž
Sobota 2. 3. 2024
Danes malo pred 9. uro zjutraj smo vstali in se odpravili na zajtrk. Po zaključku zajtrka, smo Poljaku Gregošu zapeli vse najboljše za njegov 17. rojstni dan. Nato smo se odpravili proti mladinskem centru. Začeli smo z spoznavnimi igrami, ki so jih danes vodili Poljaki. Igrali smo se igro po imenu »castle and princess«, v drugi igri pa je vsak povedal o sebi 1 laž in pa 2 resnični dejstvi, drugi pa so morali ugotoviti, katera trditev je lažna. Po igrah pa smo imeli predstavitev festivala, ki nas je še čakal in nato smo si razdelili delo. Po sestanku so Poljaki odšli delati kosilo za vse in ostali smo pomagali nositi smuči in drugo opremo za festival v kombi. Med prostim časom smo se fantje učili igrati na različne inštrumente in ustvarjati muziko. Po kosilu smo odšli v hotel in se preoblekli v smučarska oblačila in odšli na jezero, kjer bo jutri potekal festival. Tam smo ostali do sedmih zvečer in postavljali šotore, zakurili ogenj in postavili klopce za sedet. Med prostim časom smo gledali kako so gasilci rezali luknjo v led. Vmes smo še tekli na smučeh in se sankali po hribu. Potem so zakurili Poljaki ogenj za večerjo in so spekli poljske klobase. Po večerji smo se še vedno na jezeru družili z ostalimi in poslušali muziko. Okrog osme ure zvečer smo se počasi odpravili proti hotelu. Dan smo spet zaključili s sestankom, kjer smo pogledali kakšen dan je za nami in načrtovali novega.
Utrinki dneva:
- Luka je spoznal punco.
- Aljaž je obmetaval punce s snegom.
- Nadija ima ruto na glavi.
Luka
Nedelja 3. 3. 2024
Danes smo dan pričeli s čudovitim in okusnim zajtrkom. Po nekaj prostega časa smo se odpravili na festival, kjer smo do konca pripravili vse potrebno za potek. Ob 12.00 se je pričel festival, kjer smo lahko uživali na saneh, ki so jih vlekli vpreženi psi, v teku na smučeh, drsanju, sankanju, ribarjenju, kopanju v ledeni vodi in ob hrani na žaru. Vsak je imel svoje zadolžitve, na koncu uspešno izvedenega festivala smo s skupnimi močmi pospravili kraj dogajanja. Odpravili smo se do hotela in se uredili za večerjo v mladinskem centru. Tam smo pomagali do konca pospraviti, nekateri smo se šli družabne igre, nekateri pa so igrali igrice do večerje. Po večerji smo se vrnili v hotel.
Utrinki dneva:
- Aljaž in Leon sta se kopala v ledeni vod.
- spet smo na nebu videli auroro.
- Stella in Petra sta narobe razumeli navodila in sta želeli iti nakupovati v nedeljo zvečer.
- Luki pa smo pomagali reševati ljubezenske težave.
Lili
Ponedeljek 4. 3. 2024
Zjutraj smo začeli z zajtrkom in ena od novosti, ki je bila na razpolago, je bila pasijonka, ki je bila okusna. Po zajtrku smo imeli prosti čas do 11.45. Nekateri so se sprehodili do trgovin po spominke, ostali pa so bili v hotelu. Nato smo se dobili pri muzeju Rekonstrukcije. Tam so nam razložili zgodovino mesta in razkazali muzej, ki je prikazoval življenje skozi čas pred in po 2.svetovni vojni. Ogledali smo si tudi primere sob oz. začasnih bivališč po 2. sv. vojni. Omenjeno je bilo tudi, da so se po vojni nekateri ljudje skrivali v tesnih jamah, ostali pa so morali oditi stran le z enim velikim kovčkom stvari. Potem smo si ogledali tudi primer običajnega stanovanja iz leta okrog 1950, ki je vsebovalo kuhinjo in pa na drugi strani dnevno sobo. Po ogledu sob smo si ogledali razgled na današnje celotno mesto, poleg tega pa smo si lahko primerjali razgled na sliki z razgledom na sliki mesta tik po vojni, ko je bilo mesto popolnoma zrušeno. Nato smo se odpravili na kosilo. Po kosilu so Poljaki domislili igre »mission impossible«, česar cilj je bil najti 3 fotografije medveda, 3 fotografije pobarvanega stekla oz. vitražev in pa intervjuvati naključno osebo na ulici, ki nam je morala predstaviti 3 norveške besede. To smo opravili v skupinah, v katerih smo bili mešani z Poljaki in Norvežani. Po delavnicah pa smo poslušali tragično izkušnjo politika, ki je preživel pokol Brevika na otoku Utoya. Zgodba se nas je dotaknila in hkrati je povedal veliko o tem, da ni prav razlikovati ljudi med seboj. Sledila je predstavitev o nevarnostih socialnih omrežjih, ki sta jo pripravili dve Poljakinji. Nato smo v skupinah še bolj poglobili v to temo. Sledil je prosti čas in je Luka bobnal, Petra se je preizkusila v igrah z WR očalih, Stella in Barbara sta pletli in pa Barbara se je preizkusila v Fortnitu – to igro sem igrala tudi jaz. Leja pa je igrala biljard. Po prostem času smo pojedli večerjo in se odpravili v shoping po hrano za v kočo, kjer bomo bivali naslednja dva dni. To hrano smo odnesli do Kluba Bootleg. Nekateri so potem počivali v sobah, ostali pa smo gledali zunaj auroro ali severni sij. Dan se konča z sestankom.
Utrinki dneva
- Videli smo največji severni sij.
- Barbara je igrala Fortnite.
- Odpovedan imamo let, ker Luftahansa štrajka.
- Petra je bila navdušena nad to novico, saj si lahko zdaj zato ogledamo še Oslo.
Nadija
Torek 5. 3. 2024
Danes smo se zbudili bolj zgodaj, saj smo po zajtrku morali zapustiti hotel. Kdor je bil pri pakiranju dovolj hiter, je lahko šel še malo v mesto. Z našimi ogromnimi kovčki smo se tako danes preselili najprej v mladinski center, nato pa šli z avtobusom v Kvalsund. Tam imajo kar poleg šole mladinski center. Domačinka Mija nam je pokazala oboje, nato pa smo se v centru zaposlili najprej z različnimi socialnimi igrami. Leja nam je pokazala ku ku igrico. Potem smo v mešanih skupinah iskali definicijo prostega časa. Naredili smo miselni vzorec, potem pa še na to temo kipe iz modelirne mase. Sledile so predstavitve držav in poljskih šol. Ob predstavitvah smo poskušali priboljške iz drugih držav – čokoladice iz Poljske, različne vaflje iz Norveške, našo potico, cedevito, …nato je bil še družabni večer. Ob 20.uri nas je avtobus odpeljal v Skaide v zelo lepe koče, kjer bomo spali dva dni. Tukaj je bilo tudi več snega. Namestili smo se, še malo jedli in utrujeni šli spat.
Utrinki dneva: Leon je imel najboljši PowerPoint, jedli smo vaflje – Norvežani jih jedo z rjavim sirom in je še kar dobro in avtobus se je na koncu naše poti malo zgubil.
Leon
Sreda 6. 3. 2024
Danes smo se zbudili ob 07.00, pojedli smo zajtrk in se odpravili na avtobus, ki nas je peljal do najbolj severne točke v Evropi. Tam je zelo pihalo in nas skoraj odpihnilo. Tam smo bili zato le 30minut. Tam smo tudi kupili nekaj spominkov. Ko smo se peljali v bližnje mesto Honningsvag, je Luka ugotovil, da je izgubil telefon. Cel avtobus je zato odpeljal nazaj na Nordkapp, na koncu je Luka ugotovil, da je bil telefon za sedežem na avtobusu. V mestu smo imeli malo prostega časa. Med tem se je Luka izgubil na poti iz trgovine in Nadija je le uspela zmenjati svoje evre v norveške krone. Potem smo se vrnili v kočo in smo bili razočarani, ker nismo mogli skuhati piščančje rižote za večerjo, ker se je meso pokvarilo.
Utrinki dneva
- Luka je izgubil telefon
- Nadija je zmenjala denar
- Luka se je izgubil napoti iz trgovine
- Meso za rižoto se je pokvarilo
Petra
Četrtek 7. 3. 2024
Zjutraj smo se zbudili, pojedli, spakirali in se odpravili do bencinske črpalke, kjer nas je prišel pobrat avtobus. Peljali smo se nazaj do Hammerfesta – v klub Bootleg. Zaceli smo z igro, da se malo razživimo, nekaj »hu hi ha«. Sledila je naša igra z številkami. Ko smo končali, smo imeli evalvacijo projekta, izpolnili smo tudi youth passe in vmes imeli še malo prostega časa. Brez prtljage nas je potem avtobus zapeljal na vrh hriba nad Hammerfestom, kjer je bila restavracija v koči iz maha – ampak zelo fensi od znotraj. Tam je bilo veliko NATO vojakov, z puškami, ugotovili smo, da je slikanje vojakov prepovedano – Barbari so celo pregledali telefon. Za kosilo smo jedli različne pice, bilo jih je veliko vrst. Po kosilu smo imeli se slovesno podelitev youth passov, nato pa so po nas prišli taksiji in nas zapeljali do mladinskega centra iskat prtljago. Peš smo šli do pristanišča, kjer smo počakali ladjo, da nas pelje v Alto. Vožnja je bila prijetna, vmes pa nas je prišel zasliševat stevard – hotel je vedeti nase podatke, očitno smo bili sumljiviJ. Ko smo stopili iz ladje, nas je že čakal avtobus, ki nas je pripeljal do še enega mladinskega centra, ki se je imenoval Huset. Ko smo se namestili, smo šli v center, kjer naj bi se dogajalo nekaj (danes še nič posebnega – sicer pa otvoritev svetovnega prvenstva v vleki psov). Tam so pa bile lepe ledene skulpture, šli smo do zanimive cerkve, kjer so opazili nad njo oblake v obliki črk XO. Fanta (Aljaž, Leon) in Nadija so šli za Poljakinjami, ostali smo se malo sprehodili. Ko smo prišli v Huset, smo igrali biljard, pinkponk, imeli večerjo, nekateri zadnje ljubezenske trenutke. Nadija je imela še svoj koncert. Ko pa smo hoteli iti spat (spali smo po kavčih kluba), nismo znali ugasniti reflektorjev. Vsi so obupali, ampak je Stella našla stikalo in nas rešila muk. Dan se tokrat ni končal z sestankom, samo odšli smo spat, saj nas je znova čakalo zelo zgodnje vstajanje.
Utrinki dneva
- Leon je ocenil, da je imel dovolj prostora v spalki za poljsko učiteljico Karolino.
Stella
Petek 8. 3. 2024
Jutranji let do Osla je minil brez posebnosti, uživali smo v razgledih in večino časa predremali, ter razmišljali, da morda nikdar več ne bomo tako daleč na severu ter da mogoče pa ni tako hudo dobiti še dodaten nenačrtovan dan potovanja. Ob prihodu na letališče smo se odpravili v nov hotel, tega nam je uredila letalska družba, ker so stavkali in smo nekje pač morali počakati na sobotni let do Varšave in potem domov. Izkoristili smo dan in se z vlakom odpravili na ogled Osla. Ravno je v Holmenkolnu – kar je del Osla – potekalo svetovno prvenstvo v poletih, kar si je šlo del skupine tudi malce pogledati. Vsi pa smo si ogledali mesto, ki je zelo drago, z veliko ljudmi, pihal je kar oster severni veter, mi pa smo bili že kar malo utrujeni od toliko novih stvari. Še najboljše smo se počutili nato v hotelskem fitnesu, kjer smo malo pretegnili ude in poklepetali o vsem doživetem.
Sobota 9. 3. 2024
Končno je prišla zadnja noč, ko smo po najbolj luksuznem zajtrku (celo kaviar je bil na razpolago…Hvala Lufthansa…) le odšli na pot proti domovini. Odleteli smo do sončne Varšave in proti večeru končno pristali na Brniku. Skupaj smo ugotavljali, da je kljub megli in dežju, ki sta nas pričakala, tu najlepše! Napornih deset dni je za nami, a za noben trenutek nama ni žal. Skupina naju je vedno znova presenečala z energijo, pogumom, da se preizkušajo v nepoznanih okoljih, brez večjih težav v angleškem jeziku, v optimizmu, tudi ko zebe in nam odpovejo let, kako so poskrbeli drug za drugega, zbrali še zadnje atome moči in šli na lov na severni sij, pa v mrzlo jezero, pomagali drugemu vleči kovčke,… res neprecenljiva izkušnja in če bo le možnost, jim znova omogočimo podobno izkušnjo! Hvala Erasmus +!